Reportaža
Interceptor, Negligence, Sabaium, Inmate
Velenje, 31. 10. 2007
Mladinski center

Pol metrski šank za hordo žejnih! Kar je preveč, je pa preveč. Kot da ni dovolj že to, da dejansko ni bilo (pravega) pira - če si hotel priti do pijače, si moral biti pripravljen zamuditi band. First thing's first.

Prišel sem v Velenje in se postavil pred vhod mladinskega centra. Pred dvorano se je že kar dodobra trlo črncev in nekateri so bili tudi haloweensko razpoloženi. Žalosten sem ugotovil, da bodo v prostore začeli spuščati obiskovalce šele 10 minut pred začetkom koncerta. Moral sem na toaleto in bil sem žejen, zato se mi je to njihovo pravilo zdelo zelo neprimerno. Vseeno, po določenem času sem le prišel na mesto zločina in si kupil juniona (imel veliko srečo ker je bila dvorana še dokaj prazna). Nato sem malo preganjal dolg čas, si ogledoval merchandise ter ono in tretjo. Počasi se je dvorana začela polniti in kar hitro so se na odru pojavili prvi protagonisti.

Skupina Inmate je začela množico podžigati s svojimi death/thrasherskimi ritmi. Dvorana je bila nekako polna, s tem da je vsak lahko kolikor toliko "kamot" stal in poslušal glasbo. Sound v dvorani je bil za laičnega poslušalca kot sem jaz, presenetljivo dober. Čeprav je bilo slišali govorice, da naj bi bila bas kitara preveč tiha (verjetno teženje kakšnega tr00 basista), se je meni zdel zvok zelo dober. Kar se tiče samega nastopa Inmateov, menim da je bil kar soliden. Tu in tam se je slišal kakšen zgrešen ton pri Matjaževih clean vokalih, a je bil zato toliko boljši pri petju agresivnejših delov. Mogoče malo več stika s poslušalci tudi ne bi škodilo.

Za nekaj nasmehov bi se zahvalil tudi basistu, ki nas je zabaval s svojim "corpse paintom" (kvazi noč čarovnic).

Kakor so se Inmate pojavili na odru, tako so tudi izginili. Čas igranja bandov ni bil dovolj dolg, komaj sem se malo ogrel za band, so že izginili iz odra. Po mojem bi bilo bolje, da bi bil kakšen band manj in par minut igranja ostalih več. To je pač moje mnenje, kakor za koga. V glavnem, Inmate so po uspešnem špilu šli pit, jaz pa sem naprej čakal na naslednji band. V času dveh cigaret so na oder prišli šentiljski death metalci Sabaium. Sound zopet špica, folka je bilo mogoče malo manj kot pred tem. Po mojem nič posebnega, saj Sabaium igrajo še kar specifično vrsto death metala, ki se ti lahko dopade ali pa ne. Jaz sem se potemtakem odpravil po pivo (suicide mission). Postavil sem se pred množico, ki je enako čakala pred pol metrskim šankom na svojo kapljevino. In potem sem čakal, čakal in čakal. Čakal.

Še vedno sem čakal kot bedak in po ne vem kolikšnem času, le prišel do svojega juniona. Organizatorja bi najraje s pendrekom. No, ves srečen sem se odpravil s pivom nazaj pred oder in ugotovil, da so Sabaium pravkar odigrali svoj zadnji komad. Razočaran in vesel hkrati sem šel pred dvorano in čakal na (moje favorite) Negligence.

Dvorana se je zopet razmeroma hitro napolnila, vendar tokrat bolj kot konzerva prebranca. Dihanje je bilo oteženo zaradi prenatrpanosti v prostoru. Kmalu se je zastor odprl (da, bila je zavesa kot v gledališču, katero so ob menjavi bandov zapirali) in na stageu se je pojavila neka debela nekvalificirana (upam, da ne grupijka) samica in začela brati neke bedarije o bandu, katere so morda zanimale samo modela, ki je zakomiral na tleh levo od mene. Nekako smo končno napodili čufto dol z odra in uničenje se je lahko začelo. Nedvomno eni najboljših slovenskih thrasherjev (da ne rečem kar najboljši) so že po prvih nekaj taktih razfukali folk v nulo. Konstanten mosh pit je ogrožal nežnejše obiskovalce, agresivni thrasherski komadi pa so nam vlivali moč in agresijo. Sound je bil še vedno super, Alexov vokal zelo dober, kitarske solaže pa takšne, da je marsikateri poslušalec dobil dosmrtno erekcijo. Igrali so komade iz njihove pred kratkim izdane plošče Options Of A Trapped Mind in menim, da bo ta album dosegel še veliko. It's a must have, za vsakega pravega thrasherja. Folk jih ni hotel izpustiti z odra. Seveda so morali dodati še repete. Za konec so zaigrali še Shark Attack, ter pod bujnim aplavzom in orgazmičnimi kriki odšli s stagea.

Iz dvorane so prihajali potolčeni, celo napol mrtvi osebki z nasmeški na obrazih. Nekateri so po Negligenceih izpolnili vse svoje potrebe ter odšli domov ali na pir. Vseeno pa se to ni toliko poznalo pri naslednjem bandu.

Kot zadnji so na stage prišli slovenski, že legendarni graveyarderji Interceptor. Ker so Negligence dodobra premučili množico so sedaj imeli Interceptor pred sabo težko nalogo. Folk je bil bolj podoben živim mrličem kot pa zagriženim metalcem, vendar se je vse dobro izšlo, saj je je karizmatičen frontman skupine vešč prebujanja ljudi iz smrti, tako da se je tam okoli četrtega komada že razvil nekakšen mosh pit, folk je začel metati pir po zraku in tako dalje. Velik plus celega večera je bil sound, ki tudi pri Interceptorjih ni bil nič slabši kot prej. Vse pri njih je bilo super, edinole premikastil bi bedaka, ki je vrgel bobnarsko palčko nazaj na oder. Interceptorjem podmladek v skupini zelo dobro dene, saj se mi dozdeva, da so veliko bolj polni energije, kot so bili prej. Gregor je po vsakem komadu nagovarjal poslušalce z onim in tretjim in nam nenazadnje pokazal tudi, kako leta izkušenj pripomorejo k sproščenosti na odru. Špil je bil res izjemen.

Če na kratko povzamem, dober sound, bolj ali manj dobri bandi, prava atmosfera... le prodaja pijač je bila v kurcu. Žal je lahko vsakemu metalcu, ki ni bil priča tej prireditvi. Bilo je super, če bi si prinesel svojo pijačo bi bilo pa super plus.

A. S.
Foto: K. Č.