Reportaža
Pain, Korpiklaani, Zonaria
Ljubljana, 24. 10. 2007
Cvetličarna Mediapark
Trije bandi, tri popolnoma različne glasbene zvrsti? Ja, res je. Po, na prvi pogled, čudno zasnovani turneji, sestavljeni iz zdaj že slovenskih Fincev Korpiklaani ter še dveh skandinavskih bandov, švedskih Pain in Zonaria, se je kar hitro pokazalo, da gre za zmagovito kombinacijo, ki je pripeljala veliko število ljudi in zapolnila dvorano na Kranjčevi. Vsakdo pozna, ali pa je vsaj slišal za Tägtgrenov solo projekt Pain, ki velja za inverzijo njegovega "večjega" banda Hypocrisy - več proti koncu. Kot gostje (ne razumem zakaj ta naziv, saj so bili supporting act na celotni Pain turneji po Evropi) pa so se predstavili tudi mladi Švedi Zonaria (bobnar šteje le osemnajst pomladi, preostali trio dve več), ki igrajo zelo všečno melodično fuzijo dveh najekstremnejših zvrsti kovinarjenja - precej pa se sliši tudi vpliv prej omenjenega banda, Hypocrisy.
Mladeniči so nam dokaj uspešno predstavili njihov nedavno izdani prvenec Infamy And The Breed, ki je izšel v začetku septembra. Nastop je bil energičen, komadi odigrani dobro in kvalitetno, manjkala pa je le nekoliko bolj sproščena komunikacija vokalista Simona Berglunda z nič kaj preveč zainteresirano publiko - a kaj bi jim očitali to, fantje so ravnokar prodrli na širšo sceno. Sicer so Slovenijo obiskali že lani, skupaj z Impaled Nazarene, a tista prava kilometrina jih še čaka na prihodnjih koncertih. Vse od prvega pa do zadnjega komada je bilo vidno, da so Švedi mojstri na svojih inštrumentih, še posebej mlado ogrodje banda, bobnar Emanuel Isaksson (Children Of Bodom fanom bolj znan kot Cebbe s spletne strani Scythes Of Bodom), ki je brezkompromisno udarjal in držal ritem skozi celoten koncert. Zonaria so definitivno band, ki ga je treba spremljati v prihodnosti
S pivom v roki in komolcem na šanku sem poln pričakovanja (kot na vsakem koncertu) čakal na enega izmed svojih najljubših bandov. Rahlo pod "dozo", kakor radi rečemo Korošci, sem na pol poslušal meni neznano skupino Zonaria iz Švedske. Čeprav sploh niso bili slabi, sem se raje predal svoji gori piva in prijateljskemu small talku. Hitro sem se oglasil še na zgornji levi strani Mediaparka (gledano s strani šanka) in preveril sanitarije ter brž odšel na dva cigareta ter opazovati Teglino koketiranje z osebjem pred vhodom. Po končanih opravilih sem se srečen vrnil v dvorano, kjer sem brž dobil v roke vsiljeno naslednjo Oazo, pardon Heineken. Nato pa se je zadeva že pričela.
Korpiklaani so kot ponavadi najprej podžgali množico s svojim domnevno najboljšim hitom. Journey Man je že preverjena varianta in na folk vedno deluje kakor lajna speeda na zablujenega tehnača.
Odigrali so kar nekaj komadov iz njihovega drugega albuma. Pravzaprav se mi dozdeva, da igrajo vedno po podobni matrici. Tu in tam kakšen zamenjan komad (staro za novo), to je pa tudi vse. Iz nove plate so odigrali, recimo, Let's Drink in Tervaskanto, igrali pa so tudi stare hitove, kot na primer Happy Little Boozer, Korpiklaani, Cottages & Saunas, kateri so bili vsi lepo odigrani in tudi folk se je odzval prav prijetno (beri: ekstaze pred odrom). Poleg vsega pa bi zelo rad uradno pohvalil frontmana skupine Jonneja, ki je prav prisrčno delil svoje rezerve piva z množico.
Z vami moram deliti še nekaj, kar me muči že dlje časa. Zadeva je taka. Do sedaj sem bil na vseh koncertih Korpiklaanov v Sloveniji (vključujem MC07) in dozdeva se mi, da se njihova energija že rahlo izčrpava. Res je, da so zelo aktivni, saj veliko koncertirajo in vsako leto nam na pladnju prinesejo nov izjemen album, vendar če primerjam kvaliteto njihovega prvega špila v Pekarni v Mariboru (mislim, da leta 2005) in tega koncerta, se ta lahko gladko skrije pred predhodnim. V Pekarni so člani banda celo stagediveali. Mislim, da bi bilo dobro, če bi si ves klan iz gozda vzel eno krajšo pavzo. To pa ne pomeni, da je bil koncert slab!
Korpiklaanovska izvedba koncerta je bila vseeno odlična, in užitek jih je bil poslušati. Preteklo je veliko piva in znoja. Bil je tudi konkreten mosh pit in dvorana kot piksna sardelic. Vedno se rad pošaliim in rečem, da ima narod kmetov rad kmečko muziko. In res je, Slovenci imamo radi Korpiklaane. Ne vem kako je v drugih državah, a pri nas vem, da so Kopriklaani bili in vedno bodo dobrodošli. Hvala jim za tako vroč in opit večer.
Po prenehanju sproščanja in nazdravljanja z Zonario ter lova na osebe s Korpiklaani shirti, se vrnem pred oder dvorane, kjer je bilo nekaj več prostora kot pri Fincih. Mogoče zaradi tega, ker je res preveč veliko ljudi menilo, da so Pain otvorili koncert? O tem je poročal kolega, po tem, ko se je vrnil iz toalete, kjer je ob opravljanju velike potrebe prisluškoval vsem, ki so nevedno govorili o tem, kako so bili "Pain" zanič. Nevermind. Se skoncentriram. Odprem ušesa. Zaslišim. Mešanica rapa, poceni techna in finske melodike a la Children Of Bodom se je izkazala za... Aja? To niso Blood Stain Child? Seveda ne!
Večer so kot headlinerji zaključili Švedski električarji Pain, ki so nam na krilih Petra Tägtgrena, mojstra vesoljskega kričanja, ki nas razveseljuje pri Hypocrisy in na trenutno (na žalost) še vedno aktualnem Bloodbath albumu Nightmares Made Flesh, predstavili svojo verzijo izražanja skozi glasbo. Kvaliteta glasbe je pri Pain, ne glede na ekstremno veliko vsebnost elektronskih vložkov v komadih, na nivoju. Začeli so z enim izmed najbolj znanih komadov, če ne najbolj znanim, Same Old Song, sledile pa so tudi pesmi z novega albuma, kot so Nailed To The Ground, Zombie Slam in Bitch.
D. V. in A. S.
Foto: K. Č. in A. S.
