Ocena albuma
Allen / Lande - The Battle + The Revenge dvojna ocena
Frontier Records, 19. 09. 2005 + 11. 05. 2007
"Bitka" se je začela že pred skoraj tremi leti, ko se je gospod Magnus Karlsson odločil narediti nekakšen simfoničen heavy-power metal. Napiše vse aranžmaje in glasbo, vendar nekaj manjka. Ah, seveda, vokal.
Kar mi je izredno všeč pri tem projektu je to, da je zgoraj omenjeni gospod Karlsson izbral dva vokalista, po katerih se tudi imenuje ta projekt. Seveda, to sta Jorn Lande in Sir Russel Allen. Verjetno oba več ali manj poznate, Allena iz Symphony X, Landeja pa iz njegovega banda Jorn, Ark, Masterplan, itd.
Shall we continue? We shall. Album The Battle se začne kar se da energično, lahko bi rekli skorajda pompozno - odlični kitarski deli (tu moram pohvaliti resnično dobre melodije in riffe) s klaviaturami v ozadju, ki se odlično ujemajo s kitarami. Res, ni kaj, že prva stvar nam prikaže kako naj bi album zgledal. Kompleksno, vendar melodično in hkrati tudi enostavno. Ni kaj, Karlsson je res glasbeni mojster. No, pa preidimo do vokalnih delov - Allen in Lande imata vsak po tri '"svoje" komade, kjer pojeta vsak posebej, na ostalih komadih pa pojeta v duetu. Vse skupaj super izpade, saj imamo tu opravka z dvema resnično dobrima vokalistoma! Edini minus je nekakšno šablonsko izdelovanje komadov - veliko refrenov, ponavljanja besedil (ki so dobra, vendar smo slišali tudi kvalitetnejša, ampak hej, vse ostalo je tako super, da ni panike) in seveda kar precej (kvalitetnih) solaž. No, če ste fan nečesa takega, potem je tole totalen jackpot za vas, nekatere pa to zna malo motiti. Mogoče se vam bo plata zdela nekoliko razvlečena, ravno zaradi tipičnega izdelovanja komadov. Vendar, če poslušate komade posebej vam bodo super - vsak lahko stoji kot celota.
No, da ne bom na dolgo in široko nakladal samo o The Battleu, smo dve leti pozneje dobili Maščevanje oz. The Revenge. Takole bom rekel: če prej ne bi poznal albuma The Battle, bi mi Revenge bil super heavy album, morda celo eden boljših v zadnjem času. Vendar vas zna malo motiti, da je Revenge resnična (a vseeno nekoliko izboljšana) kopija Battlea. Atmosfera albuma je kar precej podobna Battleu, tudi način delitve vokalnih delov je isti: 3x Allen, 3x Lande, ostalo v duetu. Spet so tukaj melodični kitarski vložki, prežeti s klaviaturami, ki so podobni prejšnjemu albumu (že po samem zvoku) vendar imajo vseeno dovolj svežine, da ob njih ne zehate ampak lahko rečete: u, zakon! Po parih poslušanjih mi je album kar prirasel k ušesu in razen podobnosti z Battleom nimam nobenih večjih pripomb. Čudim se kar precejšnjemu "pljuvanju" po tem albumu, saj je res soliden izdelek.
Da počasi zaključim: oba albuma sta na svoj način zelo dobra, vendar če niste nek pretiran fan heavya, ju ne boste mogli prebaviti v celoti, kaj šele enega za drugim, saj se vam bosta mogoče zdela nekako ponavljajoča (vendar je tako ponavadi v tipičenm heavyu). Ampak če poslušate nekako komad po komad vam bosta albuma sčasoma postala kar všečna. Nista najboljša na svetu, vendar po kvaliteti Battle in Revenge prekašata veliko heavy albumov, izdanih v zadnjih letih.
78%
A. J. |
