Ocena albuma
Pain - Psalms Of Extinction
Roadrunner Records, 07. 05. 2007
Ko je pred več kot desetletjem vodja izjemnih melodeath metalcev Hypocrisy, producent številnih zvenečih imen in nenazadnje domala genij metal glasbe, Peter Tägtgren, ustanovil projekt Pain, je bilo vse skupaj mišljeno le kot eksperimentiranje. A lani je po uspehu, ki ga je doživel s Pain, katerega edini član je on sam, glasbenike pa si sposoja širom metal scene, izšel že peti studijski album z naslovom Psalms Of Extinction. Že davno je bilo jasno, da Pain ni le projekt, ampak navkljub temu, da ga tvori en sam človek, band.
Čeprav je Tägtgren najbolj znan ravno po svojem prispevku na death/black področju, je s Pain zajadral v elektronske vode in dokazal širnemu metal občinstvu, da je tudi elektronska glasba prava glasba in ne le ničvreden štanc. S Psalms Of Extinction je zopet izvrstno dokazal, da ga odlikuje izjemna žilica za surovost in tonaliteto hkrati.
Album odpre Save Your Prayers, ki uspešno koketira s tršimi zvoki, h čemur pripomore tudi Petrov unikaten vokal, ki jadra od besnosti do nežnosti in je dokaj reprezentativen uvod v celotno ploščo. Trenutno največji hit albuma ostaja Zombie Slam, obskurna zombi odisejada, za katerega je bil posnet tudi videospot, ki je hkrati osladno klišejski in nepredvidljivo seksi. Nedvomno dober začetek promocije, a Zombie Slam definitvno ni največ, kar Psalms Of Extinction ponuja.
O gospodu Tägtgrenu bi nedvomno lahko govorila samo v superlativih, a kar ga v mojih očeh ves čas riše kot odličnega, je nedvomno njegova kretivnost in izvirnost; od koder tudi izhaja njegova kvaliteta. S Psalms Of Extinction je, kot pravi sam, ubral novo pot tako, da so melodije izhajale iz bobnarskih ritmov, na katere je dodal kitare in šele nato nadgrajeval z elektronskimi sampli. Tako kot s prejšnjimi albumi, med katerimi preferiram leta 2002 izdani Nothing Remains The Same, je tudi s tem dokazal, da mu idej ne manjka. Da jih zna pravilno pripraviti in ponuditi. Ploščo odlikuje raznolikost in tako poleg udarnejše Save Your Prayers izstopata v podobni kategoriji tudi Computer God in Bitch, v bolj elektronsko-melodični obliki je tako Clouds Of Ecstasy, melanholičen podton pa nosita kot odlična primerka Play Dead, sicer priedba ekscentrične alter pop umetnice Björk in Just Think Again.
Psalms Of Extinction je bil zame na začetku rahlo šokanten, ravno s stališča, da je bil celosten pogled na album, da gre za nekoliko tršo zadevščino, kot bi jo pričakovala. A nenazadnje je to lahko le plus in z večkratnim poslušanjem mi je nedvomno zlezel pod kožo. Pain me je že od nekdaj privlačil ravno po tem, da se od ostalih bandov industrial metala loči ravno po tem, da ohranja svojo prvinsko in organsko nrav ter elektroniko na glasbo dodaja in ne izhaja iz nje. Ime albuma izhaja iz istoimenske pesmi, kar verjetno ni naključje, ker Psalms Of Extinction kot pesem nosi zelo hipnotizirajoč in trip-like podton. Še en razlog več, zakaj je Pain drugačen od ostalih bandov svojega področja - s svojo glasbo ne ustvarja le melodij, venomer tudi atmosfero in tako celotno zadevo naslika na bolj osebni ravni. Edina pomanjkljivost tega albuma je najbrž le ta, da ne premore absolutno izstopajočega dragulja, ki bi poslušalca že s prvim poslušanjem popolnoma zasvojil. Kljub temu pa je plošček kot celota še ena odlična zadevščina, ki se je zapisala v diskografijo Pain.
85%
I. Č.
