Ocena albuma
Cripper - Freak Inside
Samozaložba, 06. 04. 2007
Tam daleč nekje v hladnem Hannovru v Nemčiji je leta 2005 pričela delovati thrash skupina imenovana Cripper. Fantje in dekle takrat še niso vedeli, da bodo v pičlih dveh letih posneli album, katerega vsebina bo kar lepo razširila obseg thrash metala. Album Freak Inside je za dobrih 1032 metrov prestavil meje te zloglasne metalske podzvrsti.
Nekaj manj kot uro dolg album nabit z energijo od prve pa do zadnje sekunde se razprostira preko dvanajstih dobrih ali boljših komadov. Brezpogojen thrash metal malce obarvan z raznoraznimi death metal prvinami in brutalnim (ženskim) vokalom je puding za ušesa vsakega pravega headbangerja. Cripper imajo prav poseben sound, katerega bi težko opisal z besedami. Gre za nekakšen težek in surov thrash metal nabit s "Cripper" energijo. Album brez nekih dolgoveznih introv, outrov in/ali balad/instrumentalov približno eno uro brez odstopanj vleče rdečo nit od začetka pa do konca, tako kot se za kvalitetno zadevo tudi spodobi. Stvar je posneta zelo spodobno. Vsak instrument je kristalno jasen in na svojem mestu. Enako je z vokalom, ki je močan in razločen, brez različnih navideznih olepšav in podobnih bedarij. Izdelek je zagotovo na nivoju petih zvezdic.
Freak inside je prav gotovo primeren naslov tega albuma, saj besedila vseh komadov, katerih avtorica je frontwomanka Britta, bolj ali manj govorijo o nekakšnih notranjih tegobah, vprašanjih, težnjah,..., ki po vsej verjetnosti trejo njo ter tudi večino nas ostalih nekje v globini naših temačnih in izgubljenih duš. Te težnje v nas menda prebudijo majhnega "freaka", katerega, kot pri Cripper pravijo, ni možno kontrolirati.
Po nekajkratnem poslušanju so se mi v spomin močno vtisnili točno trije komadi. Trije killerji. Trapped, Fire Walk With Me in Slowly Beaten Hate Machine so zame na tem albumu smetana z olivo na vrhu. Vsakega posebej ne bom opisoval, povem pa lahko to, da bi jih bez problema lahko posadili zraven na dvojno plato "Najbolji hitovi Split 87".
Zadnja pomembna stvar, ki jo moram povedati...
Zagriženi old skul thrasherji, ki niste pripravljeni na novosti, pustite ta album raje pri miru. Ne vsebuje zažigalnih solaž, niti speed riffov, vokal pa je itak čisti death. V bistvu ni v celi uri niti ene konkretne solaže. Zaradi tega si album z moje strani prisluži nekaj minus točk. Vseeno pa je bolje, da ni ničesar, kot pa da bi moral polušati neke dolgovezne neizvirne pretepe po strunah. Mislim celo, da je ves album prav dobro izpadel bez solaš, ima povsem svoj stil in zato ne bom odtegnil prevelikega zalogaja točk.
V vsakem primeru je kvaliteten album. Vsi, ki želite odkriti nekaj malo novejšega (in da izjemoma nima gnile končnice -core), vam ga toplo priporočam. Cripper, čakamo na drugega froceka.
92%
A. S.
