Ocena albuma
Svart Crown - Ages Of Decay
Rupture Music, 11. 04. 2008
Moram priznati, da sem na splošno s francosko sceno slabše seznanjen kot z nekaterimi ostalimi. Kar mi je bilo pri njih vedno zanimivo, je bil black metal oziroma njihova avantgarda, kot pri Alcest, Amesoeurs in nekaj malega death metala, kot je recimo band Kronos. Nekako sem mislil, da Francozi ne premorejo ravno najboljših metal skupin, vendar sem se že v zgoraj navedenih primerih pozitivno presenetil. Isti primer je bil s francozi Svart Crown, ki sem jih spoznal čisto po naključju - ponudba za koncert v Škofji Loki.
Skupina Svart Crown prihaja iz Nice v Franciji, obstajajo pa že/šele štiri leta. Kakor se vzame. V štirih letih ustvarjanja so leta 2006 izdali demo Bloody Crown (če slučajno kdo ima, se priporočam!), dve leti pozneje pa so izdali njihov prvenec Ages Of Decay.
Nekaj komadov je bilo moč slišati že na njihovi MySpace strani (www.myspace.com/svartcrown). Moram reči, da je izbira komadov za promocijo bila super: Tribes Of The Forgotten Ages in pa Deadly March. Kot sta ta dva komada raznolika v tempu, jima je celotna plata kar precej podobna: od hitrega, neusmiljenega deatha, v katerem se najdejo primesi blacka, pa do tistega dobrega mid-tempo groove deatha.
Celotna reč se začne s krajšim introm, nakar preide v divji tempo, ki se ga ne bi posramili niti nekateri od velikanov death metal scene. To je to, direkten šus v glavo, ki še kar naprej neusmiljeno pretepa ven iz zvočnikov! Navdušen nad prvim komadom opazim, da zadeva preide v rahlo počasnejši tempo, vendar se hitrejši in malo počasnejši deli ves čas prepletajo, tako da ni občutka nekega dolgočasja.
Kitare so posnete kratkomalo zakon; death metalsko uglašene kitare, izpod katerih strun prihajajo riffi, ki še kratkolase metalce, kot sem sam, potegnejo do headbanganja. Poleg težkih death metal riffov je moč čutiti vpliv blacka, posebej v kitarskih delih. Kar mi je super pri temu albumu (in nasploh zadnje čase) je to, da ni nekega pretiravanja s soliranjem ampak so se osredotočili bolj na ritem. Ko smo že pri ritmu: bobni so super, od počasnejših delov pa do blastanja, tip lepo odbobna svoje kot se spodobi! Lahko se edino zdi, da so nekatere činele rahlo preglasne, razen tega pa bobnar tolče težke ritme! Ker smo že pri super stvareh moram pohvaliti še vokal - ne preveč globok, vendar dosti razumljiv growl, ki enostavno super paše k njihovi glasbi!
Kaj naj rečem drugega kot to, da je tale album resnično zelo soliden francoski death metal izdelek, ki bo, čeprav ni odkritje tople vode, med navdušenci nad blackom in deathom zelo dobro sprejet! Zase vem, da ga poslušam skoraj na dnevni osnovi in da se je ta album, iz meni treh odličnih komadov, spremenil v ten-songs deathmetalisation!
Tisti, ki pa si želite "deset-komadno" trgarijo preveriti v živo, pa vas, brez zadrege zaradi samopromocije in reklame, vabim v Ostrigo, kjer bomo lahko Svart Crown videli v živo 17. maja (skupaj z Negligence in Penitenziagite).
87%
A. J.
