Zadnje čase je melodic death metal postal izjemno popularen, vsak mesec lahko beremo o novih melo-death skupinah oziroma o novih stvaritvah, a vendar so le še nekateri fosili od začetnih ostali delujoči ves ta čas od nastanka, se pravi od '90 let naprej. Ti bandi so predvsem In Flames in Dark Tranquillity, ponovno delujoče At The Gates zaradi nekajletne pavze ne bom štel zraven (čeprav so pionirji, hehe). Na žalost, Edge Of Sanity so, kljub svoji genialnosti, med mlajšo generacijo slabo znan band in, spet na žalost, tudi neaktiven.

Edge Of Sanity, "matični" band švedskega glasbenega genija Dana Swana, je nastal leta 1989 v švedskem mestu Finspang. Začeli so s snemanjem demo posnetkov, ki so jih, po štirih poskusih, spravili do založbe Black Mark Production (Bathory, anyone?), kjer so dve leti pozneje, leta 1991, izdali svoj prvenec Nothing But Death Remains. Prvenec je predstavljal švedski death metal, ki se je razpasel v tem času, v najboljši luči. Takratno zasedbo so tvorili Dan Swanö na vokalih, Benny Larsson za bobni, Andreas Axelsson in Sami Nerberg na kitarah, Anders Lindberg pa na basu. Še vedno se čudim, da sem ta album kupil v trgovini za 700 nekdanjih tolarjev, čeprav je več kot samo povprečen glasbeni izdelek. But hey, I'm not complaining.

Leto dni pozneje v isti zasedbi in pri isti založbi izide album Unorthodox, ki že kaže na nekakšno progresivno usmerjenost v bandu. Album so zaznamovali komadi kot so Enigma, Dead But Dreaming in When All Is Said. Band v tem času dodaja tipičnemu švedskemu zvoku malo zahtevnejših melodij in že več atmosferičnosti, sam album pa je ponovno dobro sprejet.

Ponovno eno leto zatišja, nato pa sceno znova napadejo leta 1993 z albumom The Spectral Sorrows. Očitno so se fantje med seboj odlično ujeli, saj zasedba ostaja nespremenjena, založba ista, glasba pa vedno boljša. Kot že rečeno, vedno so izpopolnjevali svoje albume s kompleksnejšimi melodijami in aranžmaji. Album velja za enega od klasik švedskega death metala (čeprav pravi kult šele sledi, hehe), kot zanimivost pa je to, da se na njem nahaja Manowar cover Blood Of My Enemies (meni boljša od originala, hehe).

Saj ni nič narobe, če band "štanca" albume kot po tekočem traku, dokler so ti zanimivi. In tako je tudi s četrtim albumom, Purgatory Afterglow. Kompleksnost ostaja, melodije še boljše - skratka človek ne najde nobenih zamer za ta album.

Dve celi leti zatišja sta sledili Purgatory Afterglowu. Vedelo se je samo, da fantje delajo na novem albumu, ki so ga mnogi že pred izidom označili za nekaj unikatnega. In res je bilo tako. Leta 1996 izide eden najboljših konceptualnih albumov death metala vseh časov - Crimson. Album je ena pesem v celoti, točno 40 minut - najboljših 40 minut death metala, ki sem jih kadarkoli slišal. Takega spektra melodij v enem albumu še nisem doživel - od brutalnega deatha, do death'n'rolla pa do clean delov - it's all there, folks. Že sama zgodba albuma je ena boljših v metalu nasploh in menim, da je to obvezno čtivo za vsakega, ki se ima za death metala fana. Period! Za posladek nam pa še Mikael Akerfeldt popestri album z nekaterimi lead deli kitar in back vokali. Še enkrat - fuckin' masterpiece!

Leto dni pozneje, leta 1997, izdajo album Infernal, ki je malo slabše sprejet pri širšem občinstvu kot Crimson (verjetno so veliko dozo kreativnosti spustili kar na Crimson, hehe). Album je kljub vsej svoji "neposebnosti" čisto soliden, kot posebnost je pa to, da je dva komada odpel Andreas Axelsson.

Istega leta se zgodita dve katastrofi - mastermind Dan Swanö zapusti band in s tem band neuradno razpade, saj se Andreas Axelsson trudi obdržati band skupaj. V tem poskusu najame pevca Robertha Karlssona in še istega leta izdajo katastrofo Cryptic. No, malo pretiravam, album ni slab, vendar ni nič posebnega in za mene osebno, Edge Of Sanity brez Dana Swana niso Edge Of Sanity. Jebiga.

Po tem neuspešnemu albumu band razpade in vsak odide svojo pot. Dan Swanö pa je najbolj zaposlen od vseh, saj se ukvarja z bandi kot so Nightingale, Katatonia, Diabolical Masquerade in še tisoč in enim projektom, imenovanim kar Dan Swanö, kjer je leta 1999 izdal album Moontower, ki je bil veliko bolje sprejet od zadnjega albuma E.O.S. No, lahko kar rečem, da je album v celoti en manjši masterpiece.

Šest let je band Edge Of Sanity uradno pot statusom split-up, ko se Dan Swanö odloči za drzen korak - sam posneti zadnji Edge Of Sanity album in še to nadaljevanje kulta Crimson. Kljub strahovom in slabim napovedim (nadaljevanja naj bi bila slabša od originalov) je album bomba! Še bolj divji in atmosferičen od prvega dela, Dan Swanö je ob pomoči Rogerja Johanssona, Mikea Weada in Simona Johanssona naredil nemogoče. Album je bil odličen comeback in hkrati zaključek genialnosti z imenom Edge Of Sanity.

Za zaključek: E.O.S. je eden boljših (melo)death metal bandov Švedske, vendar je kljub odličnim albumom premalo znan, vsaj pri današnjih generacijah. Kot že rečeno, to je obvezno čtivo za vse, ki se smatrajo za death metalca. Mogoče bo prišlo do kakega reuniona, vendar malo dvomim, saj je Dan Swanö busy guy. Mogoče čez dve leti, ko bo 20. obletnica banda. Fingers crossed.

A. J.